Znanstvena fantastika je postala resničnost. Robotske avte že testirajo

Bliža se čas ko bomo v GPS vmesnik avta vtipkali naslov, ostalo pa bo opravila tehnika. V letih 2004, 2005 in 2007 je ameriška obrambna agencija DARPA priredila tekmovanje robotskih vozil. Z zmagovalci danes sodeluje Google.

Novembra 2007 so končali tekmovanje robotskih avtomobilov Urban Challenge v organizaciji ameriške državne agencije za napredne obrambne raziskave - DARPA. Zmagala je ekipa Tartan Racing Team univerze Carnegie Mellon, Pittsburg, ZDA z robotskim avtom Boss Chevrolet Tahoe, druga je bila ekipa Stanford Racing univerze Stanford, Palo Alto, Kalifornija, tretja pa ekipa Victor Tango tehnične univerze Virginija, Blacksburg, ZDA. Cilj dirke je bila vožnja v urbanih pogojih. Te so simulirali s progo postavljeno na nekdanjem vojaškem letališču Victorville, Kalifornija. Postavili so celo vrsto ovir, cestne oznake in prometne znake. Po progi so vozili avtomobili s človeško posadko, ki so ponazorili pogoje gostega prometa. Od več sto prijavljenih se je kvalificiralo enajst avtov, na cilj pa je prispelo vsega šest vozil. Podobno tekmovanje je potekalo poleti 2007 tudi v Evropi. Tam so najboljše uspehe dosegle nemške univerze Würzburg, Siegen, ter podjetje Telerob iz Ostfilderna.

Prvi poskusi z avtonomnimi vozili segajo že v daljna 1950 leta. Prva prava robotska vozila so nastala šele z razvojem računalniške tehnike in poskusi ustvarjanja računalniške umetne inteligence konec 1970 let. Takrat je japonski laboratorij Tsukuba z robotskim vozilom z vgrajenim računalnikom na posebej za to izdelani progi sledil talne oznake in dosegel hitrost 30 km/h. Prvi pravi računalniško vodeni robotski avto je izdelal Ernst Dickmanns na nemški vojaški univerzi Universität Bundeswehr v Münchnu v 1980 letih. V 1990 letih je njegova ekipa v okviru evropskega projekta EUREKA Prometheus izdelala vozilo VaMP na osnovi Mercedes-Benz 500 SEL in njegov dvojček Vita-2. Vozili sta s hitrostjo tudi do 130 km/h prevozili več kot 1000 kilometrov po pariški obvoznici in pri tem s senzorji hkrati spremljali do 12 drugih vozil v soseščini. Vse premike krmila, plin in zavore je kontroliral računalnik. Naslednji projekt je bilo robotsko vozilo UniBW, prav tako izdelano na osnovi vozila Mercedes razreda S, ki je samostojno prevozilo 1678 kilometrov dolgo pot po avtocestah iz nemškega Münchna vse do Danske na severu in nazaj, pri tem pa dosegalo hitrosti do 175 km/h in avtomatično prehitevalo druga vozila. Zanimivo je da vsa ta vozila še niso uporabljala GPS sistema pozicioniranja in usmerjanja, temveč poleg radarjev predvsem kamere za vizualno prepoznavanje poti.

Ameriška agencija DARPA je prva tekmovanja organizirala v letih 2004 in 2005 v puščavi Mojave. Prve dirke s približno 200 kilometrsko potjo po puščavskih brezpotjih brez označb ni prevozilo nobeno vozilo. Še najdlje je prišlo vozilo univerze Carnegie Mellon. Prevozili so nekaj manj kot 12 kilometrov proge. Leta 2005 je od 195 prijavljenih uspelo priti v finale 23 ekipam, na cilj pa 5 vozil. Prvo mesto je takrat zasedlo vozilo Stanley, predelani Volkswagen Touareg univerze Stanford, drugo in tretje mesto pa vozilo Sandstorm izdelano na podlagi Hummer M998 HMMWV in H1lander na podlagi Hummer H1 ekipe Red Team univerze Carnegie Mellon. Ti avti so svojo pot že izračunavali na podlagi podatkov GPS sistema, seveda pa je osnova za krmiljenje vozila med vožnjo še naprej odvisna od podatkov, ki jih laserski skenerji – LIDAR-ji dolgega, srednjega in kratkega dosega, radarji dolgega dosega, in video kamere dovajajo v računalnike. Računalnik vsako sekundo izbira med približno 1000 možnostmi za smer premikanja. DARPA je vojaška agencija zato so osnovni cilji bili seveda vojaške narave. Eden glavnih ciljev je bil izdelati vozilo, ki bi lahko v nevarnih situacijah tudi brez prisotnosti človeka zanesljivo izvajalo vojaške naloge.

Nadaljnji razvoj zdaj že prestopa ozko vojaške cilje. Z ekipo univerze Stanford so pričeli sodelovati navdušenci ameriškega Googla. Spomladi leta 2011 so menda na več koncih ZDA videli ducat robotskih testnih vozil. Jeseni 2011 so v javnost pricurljale informacije, da nemški gigant Daimler že za leto 2012 načrtuje serijsko proizvodnjo razreda S z robotskim sistemom za avtonomno vožnjo pri hitrostih do 40 km/h.

Jasno, vožnja, ki jo kontrolirajo senzorji in računalniki s tisočkrat hitrejšimi refleksi od človeških, bo veliko bolj varna. Po podatkih iz leta 2004 so vodilni vzrok smrti pri prebivalstvu ZDA v starosti od 3 – 33 let prometne nesreče. Istega leta je v ZDA umrlo za posledicami prometne nesreče 42.636 ljudi, nadaljnjih 2.788.000 ljudi pa je bilo poškodovanih. Statistika pravi, da v ZDA odrasel državljan (všteti so vozniki in sopotniki) vsak dan porabi 55 minut za prevoz na razdalji povprečno 47 km. To so številke, ki jih bo vožnja z robotskimi avtomobili močno izboljšala. Ljudje se bodo hitro, varno in zanesljivo pripeljali na cilj, ki ga bodo doma pred pričetkom vožnje vpisali v GPS sistem. Sedaj avtomobili zasedajo le 6 – 8 % vsega prostora na cesti. Z uporabo robotskih vozil se bo varnostna razdalja med vozili na cesti lahko močno skrajšala, pretočnost cest pa se bo z njimi maksimalno povečala, kar pomeni, da dlje časa ne bo treba širiti obstoječih in graditi venomer novih cest. Avto-robot bo z optimalnim načinom vožnje prihranil veliko goriva, s krajšanjem časa vožnje bo omogočil ljudem večjo produktivnost, bolj kakovostno preživljanje časa med vožnjo, predvsem pa bo ohranil mnoga življenja. Potem se bomo lahko končno enkrat z Martinovanja peljali domov brez slabe vesti in varno.